1825. XIII
Na 16. nedeljo po Binkuštih.
K krščanskemu govorjenju
nagovor
Takrat bode tebi čest, kader tijisti, kateri je tebe po-
vabil, tebi poreče: Prijatelj, pomekni se gori. Luk. 14. ⟨10⟩
Uvod
1.Tolko stánov je na le-tem časnem svetu, pa vseh le
eden poklic: doseči nebeško kral⟨j⟩estvo.
Od svetlega cesarja na sedežu zlatem do sroma-
ka pri palci beraški je vsaki stan Bog izvolil
in k nebeškem veselju povabil; srečen je človek
v vsakemu stanu, ako dolžnosti svoje dopolni,
zakaj takrat pride gospodar nebes ino zemlje, ki
nas je k ženitvanju nebeškem povabil, ino poreče
k svojem zvestmu služavniku: Prijatelj! pomekni se
gor iz le-tega revnega stana v nebeško kral⟨j⟩estvo,
tok bo tebi čest v pričo povabl⟨j⟩enih vseh...
2.Med vsemi stanovami sta posebna le dva: duhov-
ski stan ino deželski; izvolil deželskega
vam je stanovov vseh Poglavar, naložil
duhovskega meni je celega sveta Vižar ino izvolil
me vam vučenika.–
O, da bi dopolnili svoje dolžnosti vi kakor jaz,
da bi naš sodnik enkrat tudi k nam rekel: “Pomek⟨ni se gori⟩.”
3.Prvokrat se vidmo na le-tem svetem mestu; –
prvokrat v imenu Jezusa k vam govorim; – ne mojo, ampak
njegovo besedo bodem govoril, dokler me on k božji česti
in našmu zveličanju pri vas pusti. –
Prvokrat govorim dones od svojih, pa tudi od vaših
dolžnost.
Kdor je iz Boga, veli Jezus, t⟨a⟩ božjo besedo posluša.
Poslušajte jo zdaj ino vselej tudi vi! –
I
1.V dolgo večnost pelata človeka pota dva: cesta širo-
ka pregrešnosti do brezdna peklenskega vozi,
steza vozka čednosti k zveličanju nebeškemu vodi.
Po potu čednosti voditi vas, ljubl⟨j⟩eni vi, je moja kakor
vseh duhovnih dolžnost in bo moja skrb, vaša
dolžnost je po tajistem za meno⟨j⟩ hoditi.
⟨Apd 20,28⟩“Vi duhovski predpostavleni, sv. Pavel nas opomina, paste
svoje črede, katere vas je sv. Duh pasti postavil.”
Hebr. ⟨13,17⟩“Vi verni bodite podložni svojim duhovnim, dopolnujte
zvesto in radovoljno njih nauke, da vas bodo z veseljam
vučili, ne z žalostjo, zakaj to ne bi blo dobro za vas.”
2.Gotovo težka je butara duhovskega stana, – in kar je
tok zdavnaj sv. Gregor spoznal ino rekel: “Znanost
sv. Greg.od vseh znanost je dušno vižarstvo”, to občuti, to
težká zdaj še veliko belj kakor enkrat vsakega duhovnika
dosti.
Prašajte mlade dijake (študente), ki cele noči ino dni ne spijo,
in bodo povedali vam, kok bridko se je tolko in tolko
potrebnega nauka vučiti, da sv. Hieron⟨im⟩ sam pravi:
Napotno.“Svetega nauka brez prenehanja se vuči, beri in beri, le
samo na bukvah smeješ zaspati.”
Poslušajte mešnike novo posvečene, kolko se njim na-
ložjo dol⟨ž⟩nosti, tolke, da Jezus sam govori: “Da more se
Mat. ⟨10,37⟩ očeta, matere, bratov in sester –, tudi last-
nega živl⟨j⟩enja dostikrat tvegati, ako hoče svoje dolžnosti
zvesto dopolniti...
Poglejte stare duhovnike, kolko se trudijo, kolko potijo
svoje izročene predrage ovčice zveličat, predrage ovči-
ce, katere večnem pogublenju otet je sam božji Sin
nebese zapustil, prišel na svet, vse reve, nadloge tr-
pet, na križu umret in tok vse izveličat. – Ne smeje
se gledat na lasten dobiček, ne gledat na zdravje,
že naj ponoči, al naj bo podnevi al hudi viharji,
al lepo vreme, ako je treba dušam pomoč, katere
bo enkrat po besedah sv. Pavla od duhovnih ojstro terjal“ Ac.⟨Heb 13,17⟩
“Pastir vseh pastirjov”. Kolko je težka dolžnost, kolka
duhovskega stanu visokost, pričajo živo besede Jezusa, ki
govori: “Dober dušni pastir da živl⟨j⟩enje za ovce svoje.Mat.⟨Jan 10,11⟩
Te duhovske dolžnosti saj veste vi vse; al spremislite3.
že: kaj ⟨je⟩ njegovo na svetu plačilo? – Ne bogastvo in
tudi ne čest, ampak sromaštvo ino sovraštvo;
⟨s⟩polnijo se besede Jezusa, ki je duhovnikom vsem pred-
povedal: “Vučenc ni črez vučenika – hlapec ne črez svoj-?Mat. ⟨10,24⟩
ga gospoda; ako so z menó⟨j⟩ tok ravnali, bodo tudi vas ⟨Jan 15,20⟩
preganjali; al spolnite se, da so to tudi meni na prvo
sturili. Veselite se, zakaj vaša plača obilna je v ⟨Mat 5,12⟩
nebesih.”
Še tolka ko je butara duhovskega stana, se vender
duhovnemu bati ni nič, dokler je milost božja pri
njem; – in ravno za to se tudi jaz ne bojim, ker
Jezus zvesto obljubi: “Glejte, jaz sem pri vas do koncaMat. ⟨28,20⟩
sveta”; se tolažim z besedam sv. Pavla, re-Cor.⟨Flp 4,13⟩
koč: “vse zamorem skoz njega, ki mene krepča”, se ve-
selim dopolnivši svoje dolžnosti po besedah sv. Evan⟨gelista⟩,
da tudi enkrat moj plačnik meni poreče: “Prijatelj po-”Luk. ⟨14,10⟩
mekni se gor, da bode tebi čest pričo vseh.”
Pa ena druga je, ki mene straši, ena je, katera4.
tolko mojih prednikov ino tovaršov srce globoko
prebada. – Prašajte vsakdanjo skušnjo, katera
vam to povedala bode, premislite zadržanje den-
denašno, pričalo le-to vam bode: da, še vekše ko
so duhovnih dolžnosti, še veči, ko je njih
stanú zvestoba, je vender le grozna kristjanov mlačnost,
nehvaležnost in hudobija. –
II
1.Jezus je luč sveta, kakor sam govori, kateri je pri-
šel na svet, da vsaki, kateri njega posluša, njegovem
navku verje, ne bode pogublen, ampak večno zveli-
čanje doseže. – Njegove božje nauke poslušat,
tajistim verjeti ino po njih živeti mora vsaki, ki ho-
če večno živl⟨j⟩enje imeti. – Le-to veliko dolžnost so
spoznale o času njegovem množce in množce ljudi,
katere so za njim brez jesti in piti hodile, da bi se
le njegovega nauka prav navučile.
Kar je Jezus vučil, vuči se še zdaj, ino dolžnost
prvih kristjanov ravno tolka besedo božjo v pridgah
ino kr⟨ščanskemu⟩ nauku poslušati denašn⟨j⟩i kristjani, ravno tok
Mat.⟨Lk 10,16⟩ besede Jezusa samega, imajo, ki veli: “Kdor vas, moji
poslani, posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje,
mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje
tajistega, ki mene je poslal.”
Al se pak tudi tok dopolni kakor enkrat še den-
denašnih kristjanov prevelika dolžnost, katere ako člo-
vek ne dopolni, zveličan ne bode? Al ne pričajo
prazne cerkve mrzloto kristjanov, al ne ne dopolnijo
malovredni ljudje prerokvanje Sv. pisma, ki že zdavnaj
od njih veli ali pravi: “Oni imajo oči ino ne vidijo,
Corint.⟨Mt 13,13–16⟩ imajo ušesa ino ne slišijo, srce imajo in ga ne odprejo,
da bi jih podvučil ino tok izveličal”.
2.Kader je Jezus množce ljudi vučil, so se vse čudile
in njega visoko hvalile; – kader pa zdaj njegovi
namestniki zvesto vučijo, kaj zvejo dru⟨z⟩ga več kakor
grajanja ino hudobnega obnašanja dosti, namesto
dolžno lepe zahvale. – Zdaj je duhovnik enemu
predober, zdaj drugemu prehud ino katerega dones
hvalijo ino prehvalijo, bi ga jutro križali radi
kakor Kristusa Judje, ako jim resnico očitno pove.
Ne dopolni se ne dolžnost hvaležnosti sv. Pavla, ki veli:
Hebr. ⟨13,17⟩“Bodite hvaležni svojim duhovnim, zakaj oni čujejo za vaše duše.
Jezus je vsakemu resnico očitno povedal, grešniku3.
kakor pravičnemu; to so sturili apostelni ino vsi zvesti
vučeniki. Peter je na binkoštni praznik z drugim
apostelnam pridgval Judom pokoro, jim je očital njih
hudobijo, ino kolko jezar je izšlo jih je, ki so vprašali:
Možjé, kaj je nam storiti, da zadobimo večno živl⟨j⟩enje? ⟨Apd 2,37⟩
Tok razlagajo pregrehe, tok opominajo
grešnike duhovniki zmeraj in zmeraj, al ⟨kje⟩ je ubog-
l⟨j⟩ivost, ⟨kje⟩ poboljšanje tolko hudobnih denašn⟨j⟩ih krist-
janov? – Njih trdovratnost spričuje šele posmeh-
vanje, njih hudobija priča hudobno govorjenje,
dokler opominanje duhovnega namesto na samo
sebe le na njega obračajo ino svoje hudobije s
slabostmi mešnikov zakrivati hočejo. –
Res je (Istina je), da Jezus duhovnikom veli: “Vi ste4.
luč sveta, katera se na svečnik postavi ino v hiši ⟨Mt 5,14–16⟩
vsem sveti; ino ravno zato hudobni ojstro še tok mali
prestop, slabost na duhovnem, ja, vsak bezdir zagledajo
ino bruna svojga ne vidijo. – Naj se sveti vaša luč
tok, da bodo ljudje vaše dobre dela videli in hvalili
Očeta v nebesih; – al ravno pri ti luči gledajo več-
del denašn⟨j⟩i kristjani vse hudo duhovsko ino vse
dobro to svoje, in pri tem bliženju spregledajo svojo lastno
hudobijo ino duhovnih čednosti lepe. “Glejte na njihMat. ⟨23,3⟩
nauke, veli Jezus, ne na njih dela, ne bodete
dajali račun za nje, ampak zase...”
Ino kader Jezus ni mogel hudobnim vsem dopasti, kok
bode revni človek zamogel? – Tem enim je mešnik
prerazvujzdan, zdaj v besedah, zdaj v djanju, oni hočejo,
da bi človek bil, al kakor angel pa živel; – tem
drugim je preojster, zdaj preštiman, oni hočejo
da bi njim vse privolil, nebese in pekel zatajil, al
“ako bi tok, veli sv. Pavel, ljudem dopadel, bi služavnikCor.⟨Gal 1,10⟩
božji ne bil, zakaj Bogu mora belj pokorn biti kakor ljudem…”⟨Apd 5,29⟩
5.Al kaj govorim jaz od vsega tega, kakor da bi
zadevalo vas? –
Iz ljubezni do vas je mene Jezus vam vučenika
izvolil; – iz ljubezni do njega ino do vas sem k vam
⟨1Kor 13,5⟩došel ino pri vas ostanem. “Kakor pa ljubezen
prava, čista, po besedah sv. Pavla, nič hudega
ne misli, ne mislim tudi jaz nič hudega do vas,
ampak zavupam, da bote mene z ljubeznjo svojga
vučenika spoštuvali, zvesto pridno poslušali ino
hvaležno moje nauke dopolnili, zakaj ljubezen prava
I Jan ”vse srečne sturi – in izveliča ino na večno ostane...”
aZ ljubeznjo vam bodem po razgledu Jezusa njegove s⟨vete⟩
nauke razlagal, sejal bodem seme dobro krščanskih
resnic, katero večno živl⟨j⟩enje prinese. Srečen kate-
ri nje zvesto posluša ino zvesto v svojemu srcu ohrani,
zakaj one so njemu svetla luč, da vidi razsvetljen
po le-temu nevarnemu svetu pravično k nebesom ho-
diti, one so njemu nebeški ključ, katere, ako po
njih zvesto živi, mu nebeško kral⟨j⟩estvo odprejo.
b Tolka je revščna tega sveta, da se končati
nikdar ne da, tolka, pravim jaz, da ako bi nas kr⟨ščanska⟩
vera s svojim naukom ne tolažila, bi nam tolko
rev za prestati ne blo. –
Prizadeval si bom vas v vašem veselju podvučiti,
vas pa tudi v žalosti ino v nadlogah tolažiti;
ino tok vaše težave, če ne prevzdigniti, saj kolkor
je mogoče polajšati, zakaj: “Kar je mrzel ⟨Ps 42,2⟩
studenc”, veli Sv. pismo “že⟨j⟩nemu jelenu, to je beseda
božja žalostnemu srcu”. “Pridite k meni vi vsi”,
kliče Jezus, “kateri ste obloženi z revam ino tež⟨avam,⟩
Mat. ⟨11,28⟩ ino jaz vas bom potolažil”.
Grešniki smo pa vender le vsi, kar spoznati vsaki c
mora, ino “kdor bi mislil, da je brez greha,” sv. Janez1 Jan ⟨1,8⟩
govori, “ta sam sebe goljfa ino resnica ni v njemu.”
Klicat k poboljšanju vse, oznanvati pokoro z
ljub⟨ez⟩njo je moja kakor duhovnega vsaka dolžnost;
ino ako beseda ljubezni v grešno srce ne zadene,
ako ne pomaga lepo opominjanje nič, takrat
bodem tudi jaz kakor Janez v puščavi, kakor Jezus
ojstro govoril: “Grešnik, spreobrni se, sturi pokoro,Mat. ⟨3,2; 3,10⟩
zakaj sekira božje pravice je na tvojo grešno
drevo zasajena; ako dober sad pokore ne prineseš,
bode⟨š⟩ posekan kakor malovredno drevo ino v večni
ogenj pogubljenja vržen.”
V vsakemu človeku že kli manj al belj luč praved
božje ljubezni in to malo lučko ne ugasnati,
ampak svetlo razgoreti, Jezus izveličar veleva.
To luč prižgati v vašemu srcu bo moja skrb
ino prošnja moje molitve k Bogu, da bi ne ugas-
nala luč prave vere, ne ugasnala luč živega
vupanja, da bi ne ugasnala luč žive ljubezni, da
bi luč ne ugasnila, s katero samo prisvetmo
k nebesom v večno živl⟨j⟩enje.
Sklep.
Hodite tedaj zaisto otročiči k božjemu nauku,
zakaj kakor vsakdenji kruh je vam potreben, ako
hočete na le-temu ino onemu svetu srečni, zveliča-
ni biti.
Pridite, mladenči ino dekleta, vi k krščanskemu
podvučenju, poslušajte nauk se v svoji naj-
nevarnejši starosti prav zadržati, da ne izgubite
svoj⟨e⟩ največ⟨je⟩ bogastvo, svojo nedolžnost,
katero vam vzeti njih tolko zamore,
al nobeden ne nazaj dati.
Ne zamudite službe božje, posebno stareši vi,
gospodarji in gospodinje, da bote se navučili svoje
podložne prav po krščansko vižati ino za njih
dušo skrbeti, zakaj od vsega tega bodete morali
enkrat na tenko raču⟨n⟩ delati.
Z eno besedo: obiskujte božjo službo vsi, ka-
teri ste kristjani, dopolnite svojo dolžnost, da bo-
demo tudi mi duhovno svojo bitko dopolniti
Sir. 7.⟨31⟩ mogli. “Bojte se Boga, spoštujte duhovne in dajte njim njih del”.
⟨1 Kor 3,7⟩ “Al ta, kater seje ni nič,” veli s. Pavel, ne ta, kater
poliva, ampak Bog, ki pravo rast daja. Za tega
del prosim tebe Oče nebeški,”od katerega vsaki dober
dar pride, pripravi dobro zemljo v srci mojih poslu-
šavcov, da bodo radi tvoje navke poslušali ino
tajiste ohranili; – daj rast vsemu dobremu, da bodo
to, kar so slišali, tudi v svojemu djanju skazali,
daj, da dopolnimo svoje dolžnosti vsi ino
enkrat veseli glas od tebe zaslišmo: Prijatelj
pomekni se gor v nebeško kral⟨j⟩estvo, da bode tebi
čest v pričo povabl⟨j⟩enih k večnemu živl⟨j⟩enji.
Amen.
1 , 2 , 3 , 4 , 5 , 6 , 7 , 8 , 9 , 10 , 11 , 12 , 13 , 14 , 15 , 16 , 17 , 18
1829 X
1841 Godvanje sv. Janeza Napomucena.
Jezik človeški dvojna žila
dobrega ino hudega napravila.
Gospod je meni za moje plačilo jezik dal; s tajistim
ga hočem hvaliti. Note: Sir. 51, ⟨22 (30)⟩
Note: Gospod, kdo bo prebival
Note: v tvojem šotorji, kdo bo po-
Note: čival na tvoji sv. gori? On ki ne-
Note: dolžno živi ino pravično dela,
Note: ki resnico iz
Note: svojga srca
Note: govori, kteri
Note: s svojim jezi-
Note: kom goljufno
Note: ne ravna.
Uvod
1. Veselo hodi popotnik po svoji namenjeni stezi,
najsi ravno že ponočni mrak tiho zemljó pokriva,
dokler je jasno svetlo nebo, dokler se svetle
zvezde na njega ozirajo ino mu kažejo pravi pot
proti tajistemu kraju, kamor se je doiti namenil;–
mirno se on za njimi ozira, veselo svoje stopinje upira,
dokler bo jutrnja zarja njemu izvoljeni kraj rasvetlila.–
2.Veseli se tudi ti, o človek, ki si popotnik na zemlji,
ino hodiš po mraki življenja posvetnega
proki obljubl⟨j⟩eni deželi sv. Raja; zakaj tudi tebi
svetlijo svetle zvezde na svetemu nebi, ki se milo po
tebi ozirajo, tebi prav pot kažejo ino obetajo svetlo
sonce belega dneva tamkaj v živl⟨j⟩enju novemu.–
3.Še enkrat belj se vesêli duša krščanska! Kader svete
godove svetnikov obhajaš, zakaj ravno oni so tebi taji-
ste svetle zvezde, ki se iz sv. Nebes na tebe ozirajo, tebi
svoje roke iz Očetove hiše molíjo, kažejo pravi pot
proti nebesom, katerega so oni pred tabo hodili, tebi
obetajo svetlo ino gorko sonce milosti božje, ki tebi srečno
hoditi pomaga, ino priti za njim v kral⟨j⟩estvo živl⟨j⟩enja večni-
4.ga. – Črez vse razveselimo se dones, br⟨atje⟩ in s⟨estre⟩ tudi
mi, ki obhajamo godni spomin našega patrona sv. Jane-
za Napomucena, zakaj ravno on nam je ena svetla zvezda
iz visokih nebes, ki nam lepo svetlo kaže varni pot
skoz sedajni zapelivi svet se pogubl⟨j⟩enju večnemu
otet ino za kratkim potom tega živl⟨j⟩enja svojo plačilo pri ljubemu Očetu
prejet. Razveselimo se njegovega godvanja, hvalimo Boga, ki tolko
čast svojim zvestim služabnikom da, ino tudi sv. Janeza vredno
častimo.
Ali kaj hočemo dones mi sv. Janeza hvalo povek-
šavati, dokler se njegova hvala, ne le po Českem,
ampak po celem krščanstvu razlega; kaj hočemo mi
njegovo čast povekšovati, dokler njo sam Vsega-
mogočn[o⟨i⟩] skoz čudeže povekšuje. Čestí sv. Janeza
posebnega prijatelja božjega zemlja ino nebo, –
le-samo mi sedajni kristjani ga čestimo malovredno
ino zelo slabo ino to resnico bom pričal v 1.em deli, zakaj
on je s svojim jezikom božjo čast ino izveličanje svojega
bližnjega vekšal, mi njo pa ponižujemo. –
“Gospod je meni moj jezik dal za plačilo, z njim ga hočem
hvaliti; to je bilo sv. Janeza živl⟨j⟩enje; to bi si mogli za našo
živl⟨j⟩enje tudi mi izvoliti, ino tako sv. Janeza Napomucena
vredno čestiti; to vam pokazal bom v 2.mo deli.
Ino ti sv. Janez Napomuk, ti svetla zvezda mojega duhov-
skega stana, izprosi meni od Jezusa, tvojega in mojega prvega
pastirja le eno iskro taistega nebeškega ognja, s katerim
si ti, goreči pridgar, srce svojih poslušavcev prižgal ino razgrel,
kar tudi jaz dones v imenu Boga ino sv. Janeza
storiti želim no prosim.
I.
Kaj je majnšega med vsemi stvarmi na zemlji, kakor
majhna mala iskrica živega ognja; – al’ kaj vekšo nesrečo
ino žalost naredi kakor ona, kader se v suho streho za-
leti, celo pohištvo požge, cele vesi ino mesta v pepel
spremeni, jezar ino jezar premožni⟨m⟩ v eni kratki uri
beraško palco v roke poda ino jih za gole uboščeke
naredi. – Kaj je malovrednejšega od enega mancenega
kačjega žala, s katerim nevedoma nogo človeka za-
seka; ino vender njegovi strupni pik, ako si človek
brž ne pomaga, spravi njega ob zdravje ino živl⟨j⟩enje.
Jaz vem za eno stvar, ki je mala kakor iskra goreče-
ga ognja, skrita kakor strupne kače ojstro žalo;
katero stvar človek povsodej s sebo ima, vseh udov
človeškega trupla najmanjši ino najvekše reči
naredi, še hujše kot iskra, še strašnej od strupnega
žala, – ino to je jezik človeški; – zakaj dokler ognjena
iskra le časno premoženje požgè, – pokončava hudob-
ni jezik poštenje ino dobro ime, – dokler strupno žalo
hudobne kače le človeško truplo umori, pregrešni
jezik dušo in truplo ugonobi, cele dežele pohujša.
“Kakor majhen ogenj veliko hosto požge”, veli sv. Jakob, “je tudi
jezik ogenj vse krivice, kateri ves tek našega živl⟨j⟩enja zažge, ino od samega
pekla prižgan.” Jak. ⟨3,5–6⟩
Tri žive žile jezik v svojemu govorjenju ima, iz katerih3na žila
bi morala izvirati božja hvala ino človeško zveličanje,
al’ iz hudobnega jezika izvirajo le potoki trijé hudobije in
pogubljenja, katerih
[1va⟨prva⟩] žila je laž. Vsegamogočen Stvarnik in moder
on skrbni Oče in ljubeznivi je človeka z vsem lepim
lastnostmi olepšal, al’ med vsem svojim žlah⟨t⟩nim daro-
vam, s katerim je on človeka, svojo živo podobo obo-
gatil, je žlah⟨t⟩ni dar govorjenja jezika, da se lehko srce s
srcem seznani ino razveseli, duša združi
z dušo, kakor prijatelj prijatlu roko poda. – Ka-
kor je Oče nebeški človeku dal za temno noč
svetlo luč, da bi sebi ino drugim svetil, tok je nje-
mu jezik, al’ da bi govoril resnico ino pravico. – Hu-
doben je človek, ki ugasne na nevarnem ponočnem
poti svetlo luč, da sam stezo zgreši ino druge zapela, še hujši, ki jezik svoj na laži obrača,
sam sebe ino svojega bližnega v zmote, iz zmote v nesrečo
ino pogublenje zapela. “Lažniva usta dušo umorijo;Mod. 1.11
Gospod sovraži vse, kateri lažnivo govorijo”.Ps. 5.7.
Le-to je prva hudobna žila jezika krivičnega, s katerim božjo
čast ponižujemo ino sv. Janeza zaničujemo, ki je vselej resnico
govoril ino skoz pravico svojega jezika božjo čast povekšaval. Še hujša
[2ga⟨druga⟩] žila jezika hudobnega je nesrečno pohujšanje.
Čista izvira voda iz studenca bistrega, lepo hladno se
med ledine razliva, zelene travnike, rože rumene rosi,
z njo veselo človek se po njej lepo čisto omije, ves zdrav
in zadovol⟨j⟩en živi; – tok izvirajo po jezik⟨u⟩ človeškem
žlah⟨t⟩ni nauki človeškega srca, podvučijo mladenča
ino njegovo lepo cvetje po teh čednosti podživijo, posvarijo
pregrešnega, ino ga lepo omijejo, da se začne spet v dobrem
lepem zadržanju zeleniti; – vse to dober
ino pošten jezik stori; – al’ gorje, kader se hudobni
jezik s smradom svojega govorjenja med rahlo
nedolžnost razlije, kakor kalna mlaka, ki svoje
jeze podere ino s svojo
smrdlivo gnilobo zelene trate poblati, cveteče rože po-
vali, polje ino travnike z nerodovitnim peskom
zanese, tok hudobni jezik s svojim klafarskim nemarnim
besedam nedolžne srca pohujša, nedolžnost zamori, čednost
pokonča ino angelce božje k služabnikom hudičovim spremeni. –
To hudoben jezik s svojo drugo žilo nesrečnega pohujšanja stori,
pokončava kral⟨j⟩estvo božje česti; tok, da nobenim usmilen Jezus gorje
ne kliče kakor pohujšvavcom rekoč; “Gorje svetu zavolj pohujšanja – boljše ⟨Mt 18,6–7⟩
[...]
Treka žila jezika hudobnega je obrekvanje, s katerim
grešniki božjo čast ponižujejo ino sv. Janeza, njega patrona
poštenja zanemečujejo. – Gol se človek na svet po-
rodi, nima drugega kakor živl⟨j⟩enje,
– Oče nebeški njemu poskrbi potrebno premoženje,
da si pomaga ino živi; najimenitnej blago, še
dražej kakor srebro in zlato, je po besedah Sv. pisma poštenje; ono več
vela, kakor polne skrinje žlah⟨t⟩nih kamnov. Človek si
mora s svojim rokami za premoženje skrbeti, s svojim
jezikom tudi skrb za poštenje imeti. – Al’ pride
hudoben tat, gospodarja za premoženje okrade,
pridere na samotnem poti neusmileni tolovaj, vzeme
človeku poleg premoženja tudi živl⟨j⟩enje. – Oj kol-
ko nesreče celemu pohištvu, kolko revščne
celi soseski, kolko strašnih nadlog celi deželi
malopridni tatje ino tolovaji neusmileni ne naredijo;
– al’ še hujše, še strašnej nadloge hudobni jezik stori
skoz svoje obrekvanje ino opravljanje. – In koko sploh
se dendenašni vse to godi! – Še hiše, še tovaršije
skoraj ni, k⟨j⟩er bi za poštenje svojega bližnega hudob-
ni jeziki dobre volje ne bli, ino si tovaršije z obrekvanjam
kratkočasa ne delali. – Tukaj malopridni človek
Navadas svojim hudobnim jezikom svojemu bližnemu slabosti ino krivice
zamišlava, zato ⟨da⟩ bi ložej svoje grdobe zakrival, – tamkaj
en sitni besedlivc slabosti svojega bližn⟨j⟩ega povekšuje,
da bi se prav svoji družbi vslužil ino od drugih za zgovor-
nega štiman bil; – tukaj en nepokojen sosed skrite
pregreške svojega soseda razodeva, ino med celo sosesko
raznaša, za to, ker ga je on enokolko razdražil, da bi
mu prav ojstro povrnal; – tamkaj zvrača en
častilakomen nevoščlivec dobra in lepa dela svojega tovar-
ša na hudo, zato, da bi le on od vseh povekšavan ino čislan
bil, počrnjeno je bližnjega poštenje, pobito njegovo čestitno
živ⟨lj⟩enje kakor rodovitno polje od hudega vremena, – kak
strašna toča iz hudega oblaka zatre. – Nobena zverina
tolko ljudi ne raztrga, tolko hudega ne naredi, kakor
Bernardjezik hudobni skoz obrekvanje. “Obrekvavc”, veli s. Bernard,
“je podoben hijeni, krvoželjni divji zverini; zakaj kakor
ona le išče črnega mraka, le človeške krvi, požre že
dolgo mrtve trupla z zemlje skopa, celo okolco s smra-
dom napolni; ravno tok obrekvavec stori, na skrivaj svoj
jezik brusi, kar je že dolgo pozabl⟨j⟩eno pred Bogom ino ljudmi
še izkopa in raznaša, osmradi vse ljudi ino nesreče brez šte-
vila veliko na temu ljubemu sveti naredi”.
Kdo je počrnil pridnega hlapca in deklo, da si moraNahodki
brez kruha po sveti pomagat, kakor jezik hudoben,
ki je govoril črez njegovo zvestobo; kdo je onemaral
lepi cvet mladenški fanta ino dekleta, da se po celi soseski
od njega grdo govori ino nja nobeden ravno več ne pogleda;
to je storil hudoben jezik obrekvavca, ki je mladenču
poštenje odvzel ino dekletu srečo podkopal. – Kdo
srečen zakon razkrušil, da se zdaj mož ino žena črtita,
ki sta popred skupaj mirno živela, kakor nebeška angelca dva?
Nesrečni jezik je tajisti neusmileni meč, ki je zakonsko
ljubezen, zastopnost ino zvestobo razsekal ino rano zakonskim
naredil, ki ⟨se⟩ nikdar scelila ne bo. – Kdo je celo sosesko razdražil,
ki je popred tok mirno živela, ino njim je živ pekel na zemlji
med sebo naredil, kakor hudobna kača jezika, skoz svoje pod-
pihvanje; kdo je odvzel tudi Bogu posvečenemu duhovskemu
stanu njegovo čast ino imenitnost, da svet ⟨zavratni⟩ malo na
njega več porajta, ino se njemu več vižat ne da? – Sovražni
jezik, on trga mašnikom poštenja sveto oblačilo
ino duhovski stan k sramoti stori; – da se svet ložej pohujša,
ino hudoben jezik s svojim besedam ubija dušo ino telo – nedolžnih ljudi.
Jezar ino jezar vročih solz mati črna zemlja požira,
ki jih hudobni jezik nedolžnim srcam ožema; jezar ino
jezar glabokih izdihlejov nebeške oblake odpira ino kliče
na božjo pravico, naj hudoben jezik štrafan bo. –
Al’ bodo hudobni jeziki brez zaslužene štrafe ostali? –
Tatove, ki premoženje kradejo, pravica na galge obeša, tolovaje, Štrafa
ki telesno živl⟨j⟩enje jeml⟨j⟩ejo, s težkim ojstrim kolesom od uda do
uda trejo; – še hujši so hudobni jeziki – tatji
predragega poštenja, ki odvzeto se povrniti ne da, tolovaji,
ki dobro ime ubijejo, brez katerega posvetno živl⟨j⟩enje nič ne vela; –
Za kolko hujše ino strašnejše ⟨reči⟩ bodo mogli pred sodnim
stolom njih štrafani biti. Strašna vest bode skoraj
tudi njih pekla, videti tolko storjeno krivico, katero popravit
mogoče ne bo; njih bo pekla, kakor je hudobnega moža, ki
je na smrtni postelji sam svoj jezik razgrizel in razmesaril,
s katerim je tolko hudega govoril. Strašni o⟨d⟩govor
čaka na hudojezičnike o sodnem dnevi, kader bo
moral človek po besedah Jezusovih od vsake malopridne besede
račun dajati. – Neizrečena večnost se obrekvavcam pripravla,
ker bodo za krivico se tamkaj peklili, ker njih črv hude vesti ne bode umrl, Marko ⟨9,48⟩
ogenj pogubl⟨j⟩enja nikdar ugasnil ne bo. –
Glejte tolka je hudega jezika pregreha, tolka njegova nesreča ino tok nevarna med nami!
Ako bo pogublenih zavolj lakomnosti 10, zavoljo požrešnosti 20, nečistosti 30,
jeza in sovraštva 50, tok jih bode zavoljo hudobnega jezika, ki se z leganjam,
klafanjam, obrekvanjam etc. pregreši, pogublenih 99; ino kdo izmed vas ni še
več al’ manj s svojim jezikam kriv, poberi prvi kamen, ga vrži v me,
da nisem resnico govoril. – Veliko skoz meč pomorjenih, še več
[...]
Oj preuboge duše, vi, ki drugači brumno živite, častite
Boga, bližnim radi dobro storite, v srce se meni usmilite, da
bi pogubl⟨j⟩ene ble, ki tolkokrat s svojim jezikom grešite,
grešite, da sami ne veste kedaj, zato ker je svet že tok greha
navajen, zato ker se človek še od lastnih starešov tok na-
vuči, malokdaj pa za to pravo posvari. – Vam za vučenika
dones izročiti, vam za priprošnika priporočiti hočem
dones sv. Janeza, da vam po njemu pokažem svoj jezik pravično
ravnati k časti Bogu, in dušam k izveličanju.
“Blagor mu, kdor se ni v jeziki pregrešil”; kakor sv. Jan⟨ez⟩ Nep⟨omuk⟩. ⟨Sir 25,8⟩
II.
Zverina po svojih brlogah rjove, ino človek nj⟨e⟩ ne zastopi; –
neumna živina cvili ino skomuca, povedat ne more, kaj njo boli.
Le človek, on, prežlahtna stvar izmed vseh stvari, le on od Bo-
ga to neskončno veliko dobroto ima, da svoj jezik obrne, svojmu
bližnemu svoje misli in želje živo pove in pred oči razgrne,
njemu razodene, kar želi, potolaži, kar ga boli; – brat brata, sestra
sestro zastopi, se usmili, ino njemu pomaga. – Z jezikom svojim
kliče človek kakor božji otrok, Aba, ljubi Oče! svojga
Boga, njega hvali ino časti; – le on zažene ino povzdigne svoj
glas izmed vseh stvari ino ga združi med angelsko petje, s svo-
jim jezikom nareja Bogu čast ino bližnemu svojmu veselje.
Oj veselite se tolkega božjega dara, br⟨atje⟩ i⟨no⟩ s⟨estre⟩ m⟨oji⟩, k božji časti
ino svojmu izveličanju ga vselej obrnite, kakor sv. Janez
Nepomuk, katerega sv. jezik je bil en živi studenc božje časti
ino izveličanja človeškega, od rojstva do smrti, ino tudi po smrti
je za razgled. Na Češkem (v Pemski deželi v leti 1330) rojen
1od svojih brumnih starešov, ne skoz neugnano sladnost, ampak
od Boga z molitvijo sprošen, zupet k časti Boga ino Marije je bil
od starešov zupet izročen, za katero fantiča izredita, sta obljubo sto-
rila. – Tok bi morala biti molituv začetek vaše ljubezni zakonske,
ne pa živinsko poželenje, – vaša prva obljuba pri rojstvi otroka
ga k božji časti zrediti, ne pa bogate ino imenitne pred svetom sto-
riti, tok ⟨bi⟩ bli otroci vaš⟨e⟩ naj lepš⟨e⟩ bogastvo, – njih lepo
zadržanje nar vekša žlah⟨t⟩nija vašega stanu.
2 Mlado drevce že pokaže v mladosti, kaj za eno sadje bo odraščeno
nosilo; – pokazal tudi mladi Janez je, kaj bode enkrat iz njega še.
Kar se je na šole podal, najpopred je skrbel, da je k sv. meši strečti
znal ino stregel zvesto ino veselo, šele komaj tolko, da je na oltar dosegel.
Tudi vaši otroci pokažejo že v svoji mladosti vse svoje do-
bre ino hude lastnosti; al’ to da ⟨ste⟩ vi stareši v svoje otroke slepo zaljubleni,
le dobre gledate, zanikrne pa vse hudo pregledate. Vrtnar
pregleduje svoje drevesce, obrezuje škodljive vejce, – tok storiti s
svojim otrokom bi morali stareši tudi vi. V mladosti se kaže
nad otrokom jeza, lažnivost, opravl⟨j⟩ivost ino besedvanje, v mla-
dosti jih posvariti, poštrafati in podvučiti je vaša dolžnost,
zakaj brzda viža konja, jezik vodi človeka, al’ obedva moraš
v mladosti na to dobro navaditi, ako se tebi razvadi, zamujeno
na vselej ino prepozno bo. –
Kakovi je človek v svojim samiškemu stani, takovi3
večdel tudi ostane, naj nastopi duhovski ali zakonski
stan. Brumen ino svet je sv. Janez kakor mladenč, res-
ničen ino pravičen je tudi kakor božji namestnik
ostal. Neprenehano je bilo njegovo prizadevanje božjo
čast povzdigvati, grešnike svariti, nevedne podvučiti
ino duše svojih ovčic izveličat. – On se ni bal resnice
povedat, on ni govoril le tako, da bi ljudem dopadel, am-
pak hudobnem kralju je naravnost njegovo
hudobijo očital, rekoč: “Tvoje djanje je krivično,
hudobno tvoje živl⟨j⟩enje, gotovo, ako se ne poboljšaš, tvoje
pogubljenje. – Ti pak svoj jezik le po vetri tega sveta
obračaš, govoriš – ne to, kar je resnica, ampak, kar
veš, da drugim dopade; se ne bojiš svojga bližnjega ob
poštenje spravit, bojiš se pa hudobnežu zamerit. –
Govori resnico pred Bogom ino ljudmi, naj bodo, kdor si
hočejo, saj niso več kakor Bog, ki od tebe resnico želi; –
Ako ne veš dobrega od svojga bližnega pravit, tok že raj
vse hudo zamolči; – zakaj, če tebe tvoji naprejpostavleni
ne prašajo, al’ stareši od vsega tega ne vejo, katerim
samim si dolžen pregrehe bližn⟨j⟩ega razodeti, da bi njega
poboljšali, ti pa sam za sebe en svet zadržati si slišal,
tok je tvoja dolžnost, da vselej molčiš slabosti svojega
bližnjega, zakaj, ako je tvoj bližnji padel, ne hodi okolj pravit,
da leži, ako njemu sam pomagat zamoreš; ako pa ne moreš,
povej njegovim ljudem, da njega vzdignejo, – drugim pa molči;
pobol⟨j⟩šaj ga raj, kakor bi nj⟨eg⟩a skoz obnašanje, takim, ki jim nič
v mar ni, še le pohujšal. –
Al’ težko je tebi molčati, kar enkrat od svojga bližnega4
veš; rad bi se iznebil svoje teže, kakor deževni oblak
svoje mokrote; – hudo tebe mika, kader tebe drugi prašajo,
ino se od tega al’ unega pogovarjajo, da bi, kar veš, tudi ti ne zinal.
– Naj tebi bo težko, kakor hoče, molčat je tebi mogoče,
kakor sv. Janezu Napomucenu, ki je raj vse prebil, kakor bi bil poštenje
cesarice razglasil. –
Sv. J⟨anez⟩ od Boga razsvetlen vučenik od cesarja Venčesl⟨av⟩a, dokler
je njegove nauke poslušal, štiman ino povikšan je bil, od brumne
cesarice za spovednika izbran. – Hudobni Večesl⟨av⟩ je božjo
besedo poslušat opustil, se ⟨od⟩ Boga ločil, hudoben postal, tudi
ni mogel trpeti, da bi kraljica, žena njegova, pravična ostala.
Tok daleč se zgubi, ki službo božjo zapusti, kakor malopr⟨idni⟩ berač[?].
On pokliče brumnega Janeza, praša – sili, kaj se je cesarica spovedvala –
z dobrim, – s hudim – z železjam – s prešami; – Janez molči, ker bi se poštenje bliž⟨njega⟩
omadeževalo. – Srditi kralj ga postavi pred sebe, na eno mizo kupe česti, dragocen⟨osti⟩,
na drugo orodje marter, meč etc. Janez molči, le za poštenje govori. –
Kralj ga pusti na prešni stol djati, vse žile raztegnati ino
z gorečo smolo žgati; al’ od Janeza le nič ne zve. – Ves peneč
od peklenskega srda ga reče trinogom zgrabiti, zvezati
ino črez visoki most ponoči v Moldave velko vodo
vreči. – Tukaj poglej, kolko poštenje tvojega bliž-
njega vela, da sv. Janez zanj svojo živl⟨j⟩enje da; – kako
lahko ga pa varješ ti, samo da le hudoben jezik molči. –
5Al' kaj za eno plačilo bo pravičnemu zagovarjavcu,
ki varje bližnjega dobro ime ino svoj jezik le za dobro obrača?
Glej! Temna je noč, k⟨a⟩r sv. Janeza vtopijo, al’ svetle
luči temno noč razsvetlijo, se okolj njegovega trupla
svetjo ino ljudem nedolžno umorjenega pokažejo.
Velki mašniki pridejo, z veliko čestjo njega telo pokopajo
ino z velikimi čudeži njega Bog počasti. Že je
545 letov ino še kaže njegov frišni jezik, v kolki
časti Bog tajistega ima, ki s svojim jezikom pošteno
ravna. Tudi tebe čaka obilno plačilo
v nebesih, ako svoj jezik k božji časti ino izveličanju
svojemu ino drugih obrneš; tudi ti boš v Očetovi hi-
ši enkrat s sv. Janezom Nap⟨omucenom⟩ prebival, ako se greha
s svojim jezikom varješ, zakaj: “Kdo bo prebival”, veli sv. p⟨ismo⟩
“v tvojem šotorji, kdo bode na tvoji sveti gori poči-
val? Kdor bode noter šel brez vsega madeža ino pravično
dela, kateri resnico iz svojega srca govori, kateri s svojim jezikom
gol⟨j⟩ufno ne ravna.Ps ⟨15 (14), 1–3⟩
Sklep
Kar bodeš tukaj, o človek, s svojim jezikom sjal,
to bodeš tudi tamkaj žel. – Povzdignej se tedaj s svetim
Janezom, saj za naprej, ako nismo dozdaj, mi slabi
črvički v prahi te zemlje k božji časti, ino k našemu
časnemu ino večnemu pridu, saj Oče mili tok ljubeznivo
posluša molenje svojih otrok; ne zamudimo s svojim jezikom
popravl⟨j⟩ati, kar smo hudega storili, pa tudi ne obvupamo, ako
smo ravno hudo grešili; saj je Janez N⟨epomuk⟩ naš pomočnik.
Ti sv. Janez, goreči vučenik vse resnice, sprosi nam
milost, hudojezičnikom, da svojo hudobo spoznajo,
sprosi zavupanje cagovitim, da v vsvoji pokori ne onemagajo,
kaže s svojim prstom molčati obrekvavcam, – tolaži žalostne
obrekvane, da se potolažjo, kaj so moral po nedolž⟨nem⟩ za pošt⟨enje⟩
trpeli. – Ino ti Oče nebeški, daj nam vsem svojim otrok⟨om⟩
svojega jezika žlahtni dar prav držati, naj bo češčeno ino hvaleno tvoj⟨e⟩ sv. Ime
že tukaj na zemlji, dokler enkrat z jezikami angelskimi tebe
na večno hvalimo. Amen.
19 , 20 , 21 , 22 , 23 , 24 , 25 , 26 , 27 , 28 , 29 , 30 , 31 , 32
Dolžnost svoj jezik spoštovati*)
Sv. Duh je padel na vse, ki so besedo sv. Petra po-
slušali, ino (verni judovske postave) so se čudili slišati, da
so verni veliko sort jezikov govorili.Djanje ap. ⟨10,44–46⟩
Vpelanje
Ves svet je velik tempelj božji, od sončnega izhoda
do zapada se njemu čast ino hvala poje, in vsaka stvar
veličestí Vsegamogočnega sveto ime. Mala ptičica (slavul)
v zelenem grmi, ki ponoči milo žvrgoli; velika postojna
po planinah, ki visoko pod nebom leta ino se po hribih in
dolinah s svojim mogočnim krohotom glasi; – Mali pastirec,
ki na paši na svojo stranščico piska, kakor grozoviten lev
v puščavi, ki grozovitno rjovi, mili glas zvonov ino orgel
sladko petje v sveti hiši božji, pa tudi strahov⟨i⟩ti grom, pred
katerim se zeml⟨j⟩a trese in nebo maji; – tudi črvič mali,
naj ga ravno ne slišimo, kakor grilče droben po svojem
jeziki Stvarnika svojga veličestí; najlepši pa človek,
kateremu je Stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom čast
ino hvalo pel. Lepo je slišati glasno zvone peti; – še
lepše veselo orgle žvrgoleti; – najlepši je človeški
glas, s katerim poje ino govori, žaluje in se veseli; – be-
seda, katero mu je vsegamogočen Stvarnik dal, je najimenit-
neji ino največi dar milosti božje. Brez besede al’ govor-
jenja bi zem⟨l⟩ja žalostna puščava bila ino vsaka človeška
druščina le tiho, dolgočasno zberalšče mutastih divjakov. Nikdar
ne moremo Boga dovolj zahvaliti, da nam je prelepi dar jezika dal.
V začetki je le samo en jezik (ena beseda al’ en govor)
bil, kakor en Bog in Oče vseh; kedar so se pa ljudje pomno-
žili, se po sveti razširili, pa tudi pohujšali, jim je Bog pri
zidanju Babilonskega turna jezik zmedel ino jim več
jezikov govoriti dal; in sv. Duh je vse te jezike posvetil,
da bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala
pela, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus veličeščen Sin ⟨Flp 2,11⟩
svojega nebeškega Očeta. “Velik šum je vstal izpod
neba, – ino prikazali so se razdel⟨j⟩eni jeziki ka-
kor ⟨iz⟩ ognja na aposteljne ino so bili napoln⟨j⟩eni vsi
s sv. Duhom ino so v mnogoterih jezikah jeli go-
voriti, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati.
Tudi na druge verne se je sv. Duh razlil, da so ⟨v⟩ veliko sort jezi-
kih govorili ino visoko Boga častili.”Djanje ap. 2,1–4.
Kaj se vam zdi, al’ bi bilo boljše, da bi vsi ljudje le
samo v enem jeziku govorili?
Kratko nikar! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vse
piščale enako pele; dolgočasna bi bila muzika, al’ bi ne bilo
več muzikalskih orodij (inštrumentov) – žalosten in dolgo-
časen bi bil tudi svet, naj bi vsi ljudje le v enem jeziki marn-
vali. Ravno tak lehko bi bilo vsegamogočnemu Bogu vsem
ljudem en jezik v govorjenji dati, kakor dati apostelj-
nom v vseh jezikih govoriti; al’ božja previdnost in modrost
tega ni storila; zato je sv. Duh na binkoštno nedel⟨j⟩o vse
jezike posvetil, da vsak svoj jezik, v kateremu govori,
po vrednosti s hvaležnim srcom štimá, ino zanj Bogu spo-
dobno čast ino hvalo da. To smo tudi mi storiti dolžni.
1. V Evropi, v najsrečnejem deli sveta, v katerem mi
živimo, so najimenitnej terji jeziki: latinski, nemški ino slo-
venski. Kako mormo njih prav spoznati, vam bom v pr-
vem deli mojega govorjenja pokazal.
2. Med vsem jezikami mora Slovencom naš materni
jezik najljubši biti. Kako ga mormo k božji časti ino svo-
jemu izveličanju prav spoštovati, bom vam drugič povedal.
Bratje ino sestre moje! Slovenc bom Slovencom nove
besede iz ljubezni materne govoril, v slovenskem jeziki,
katerega je tudi sv. Duh aposteljnom govoriti dal. Vselej so
Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam, da tudi vi!
I.
Dvanajst bornih ribičov je vsegamogočen Bog iz-
volil ves svet preobrniti ino zveličati; in preden jih je po
široki zeml⟨j⟩i poslal, jim ni dal posvetnega bogastva ino poze-
mel⟨j⟩ske oblasti, ampak dve najpotrebnej nebeške reči jim
je sv. Duh na binkoštno nedel⟨j⟩o prinesel: nebeško modrost
božjega nauka ino posebno lastnost vse jezike na
sveti govoriti.
Podal se je sv. Peter proti večeru ter je Latincom sv.
Evangel⟨i⟩j oznanoval, sv. Jakob po Judovskim in proti
jutru, sv. Janez pa Grekom vesel glas nebeškega kraljestva
prinesel. Sv. Andrej se je podal v polnočne kraje ter
je Slovencom, našim starim zarodnikom, kakor pravijo, prvi
Jezusov nauk oznanoval v našem starem slovenskem
jeziki.
Ko so aposteljni za sveto vero svojo kri prelili ino so
za svojim gospodom Jezusom v večno zveličanje šli, so prišli
drugi apostelski možje v naše kraje sveto vero Jezusovo po
teh deželah razšir⟨j⟩ati ino med Slovence potrdit. Med njimi
je bil na Koroškem sv. Modest, prvi škof gosposveški, kteri
še v tej stari imenitnej cerkvi počiva.
Slovenci, ki so tistikrat po celem Koroškem, Štajarskem,
Krajnskem, Vogrskem, Pemskem ino Moravskem živeli,
so tri imenitne kneze al’ firšte imeli, Ra⟨s⟩tislava, Sve-
topolka ino Kocel⟨j⟩a, ki so sami skrbni kristjani tudi kakor
dobri očetje Slovencom kakor svojim otrokom za kršč⟨ansko⟩ pod-
učenje skrbeli. Pošlejo nekoliko imenitnih možov v Carigrad
(Konštantinopel⟨j⟩) ino prosijo grškega cesarja Mihela III.,
naj jim pošl⟨j⟩e zastopnih učenikov, ki bojo njihove podložne
v krščanski veri po slovensko učili. Cesar odloči dva brata,
modra ino vučena moža: svetega Kirila ino Metuda, ki sta
v slovenske dežele prišla Slovence Boga prav spoznati, njega
spodobno častiti, pa tudi pisati ino brati učila ino sta
tako Slovencom najimenitnej učenika ino aposteljna bila. Ino
Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reči
v svojem slovenskem jeziki slišali. – Ali se ljubi
bratje ino sestre tudi vi veselite svete božje nauke v slo-
venskem jeziki poslušati? – Oh veliko se najde nehva-
ležnih tr⟨a⟩pastih Slovencov, ki rajše nemško imajo
ino se svojega maternega jezika clo sramujejo ino ne pomis-
lijo, da je pregrešno se svojega jezika sramovati, ga zata-
jiti ino clo pozabiti.
1. Naš slovenji jezik je brater tistega grškega
jezika, v katerem so aposteljni ino evangelisti Sveto pismo
spisali; že več tavžent let pošteni ljudje slovenj[o⟨e⟩] marnvajo.
Slovenski jezik je brater latinskega jezika, v katerem
se še spol sveta maša služi; ino že pred tavžent letami so
naši Očetje Sveto pismo v slovenskem jeziki brali, so po
slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. – Za to se še
zdaj pri vas sv. Evangel⟨i⟩j v treh jezikah v cerkvi bere:
po latinsko, nemško ino slovenje. Kdor se tedaj tak starega
imenitnega jezika sramuje, je podoben tr⟨a⟩pu, ki lepo poš-
teno oblačilo iz sebe iztrga, ki mu ga je dober oče dal, se
po ptuje obleče in misli, da bo lepši.
2. Naš imeniten slovenji jezik se ne marnje samo
po Koroškem; ni ga jezika na sveti, ki bi ga tak po ši-
rokem marnvali kakor jezik slovenji. Pojdi za jugom do
morja, najšal boš po Hrovaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slo-
venj⟨e⟩ govorijo kakor ti. Prehodi Vogrsko, Pemsko, Poljs-
ko ino Moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko
žlahto.
Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne
pozna ino ne ve, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben
je tak nevednemu otroku, kteri tudi misli, da je Celovško
jezero največje morje na sveti, ino da unkraj Lojbela je že
konec sveta.
3. Je pa morebiti slovenji jezik tako grd ino ne-
zarobl⟨j⟩en, da bi nas mor⟨a⟩lo sram biti slovenje go-
voriti? – Lepe so pridige v nemškem jeziki, – pa tudi
božji nauki v slovenjem jeziki lepo teko, se lehko človeških
src primejo in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi
nemške, al’ prijetnej tud pesmi slovenske, ki se lepo gladko
zlagajo in po nebeško naše srce razveselijo. Za tega
del Slovenci po vseh krajih tako radi pojo. – Kdor svoj
matern⟨i⟩ jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zme-
denemu pjancu podoben, ki zlato v prah potepta ino ne ve,
koliko škodo si dela. Slovenji starejši, ki slovenje
znajo, pa svojih otrok kar slovenjega jezika ne učijo, so ne-
hvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč,
slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedi izro-
čili. Podobni so taki očetje ino matere slabim gospodar-
jam, ki svojo očetno gospodarstvo predajo, drugo pohištvo
kupujejo, posled⟨nj⟩ič pa večdel beraško palico najdejo. – Kar
je oče dobrega od svojih starih prejel, mora svojem
sinu zapustiti, ino kar se je mati od svoje matere hvalev-
rednega naučila, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materni
jezik je najdražja dota, ki smo jo od svojih starih za-
dobili; skrbno smo ga dolžni hraniti, olepšati ino
svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, katerega
je nam Gospod nebes ino zem⟨l⟩je izročil, da bi z njim baran-
tali ino veliko dobička storili. Kdor svoj matern⟨i⟩ slovenski
jezik pozabi, malopridno svoj talent zakopl⟨j⟩e; Bog bo en-
bart terjal ino vsi zaničuvavci svojga poštenega jezika bojo
v vunajno temo potisnjeni. Oj, ljubi, lep ino pošten, slo-
venski materni jezik, s katerim sem prvič svojo ljubez-
n⟨j⟩ivo mamo ino dobrega ateja klical, v katerem so me
moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem prvobart
svojega Stvarnika častil; – tebe hočem kakor najdrajži
spomin svojih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohra-
niti, za tvojo čast ino lepoto po pameti, kolikor premorem,
skrbeti; v slovenjem jeziki do svoje posledne ure Boga
najrajše hvaliti; v slovenjem jeziki moje ljube brate in sestre
Slovence najraje vučiti ino želim, kakor hvaležen sin moje
ljube matere, da kakor je moja prva beseda slovenja
bila, naj tudi moja posledn⟨j⟩a beseda slovenja bo. – Tudi
vsak pošten Slovenc ravno to želi; mislim, da želite ravno
to tudi vi. Kako se pa naj to po pameti zgodi, v II. deli poslušajte.
II.
Usmilen Bog, vsegamogočni Stvarnik je človeku dušo
ino truplo dal. Truplo potrebuje poštenega oblačila,
duša pa zgovornega jezika; kar je za truplo oblačilo,
to je duhu jezik ino beseda. Vi skrbite svojo telo lepo ob-
lačiti; ali bote svoji duši pozabili pošteno govorjenje preskr-
beti? Veliko starešov med vami novo šego ima svoje
otroke le po novi šegi učiti, ino ⟨im⟩ajo svoj star slovenji
marn celo pozabiti. Oh to je hudo delo ino velika zguba.
Ravno v tem jeziki, ki so vas vaši ljubi starejši žebrati ino
lepo marnvati vučili, ste dolžni tudi vi svoje otroke
učiti: al’ ne, tako niste vredni dobri sini ino hčere svojih
poštenih starešov biti; zakaj hudobec je, ki svojih sta-
rih ne spoštuje; – tudi oni vas kdaj po vstajenji za
svoje mlajše ne bodo hotli spoznati. – Govorjenje, ki st⟨e⟩ ga
od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom
kakor žlaht⟨no⟩ last⟨n⟩ino (najdražje blago) zapustiti. Otroci,
ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starešev se ne naučijo,
veliko premoženje zgubijo, ki se več povrniti ne da.*) Koli-
kor jezikov kdor marnvati zna, tolikov člove-
kov velja. Boljše je, da jih slovenje marnvati naučite,
kakor bi jim kapital zapustili; saj ne veste, kamo vaši
otroci pridejo, al’ si ne bojo še v slovenjem jeziki kruheja
služili. Tudi učeni imenitni gospodje se slovenje marnvati
uče; kako nemarno bi bilo, da bi stareši vi svoj materni
jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje ino
matere vas. – Slovenci, ki svoj jezik malopridno zata-
jijo ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnemu kmetu, ki
svojo kmetiško suknjo izsleče ino gosposko nositi začne, da
potem ni gospod ne kmet. Rojen Slovenc, ki svoj narod
zataji, je podoben prigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni;
taki človek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabi ino
se nemških slabost privadi ino je kakor preoblečen vran
od vseh zaničvan.
2. Ne bodi vas sram da ste Slovenci; to naj bo
naša čast; in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne
vedo, kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi
pred nekolkimi letmi Slovenci bili, kakor smo mi; po-
nemščili so se, zapravili nebeški dar slovenskega jezika ino
zdaj ravno za toliko manj veljajo, za kolikor manj jezikov
znajo. Ravno tak bi tudi vi ino vaši otroci v kratkih letah
za enega človeka manj veljali, ako bi slovenje marnvati kar
več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh.
3. Ne zaničujte ptujih jezikov ino se nemš-
kega le skrbno učite; lepše bo vam, ki znate jezika dva,
kakor Nemcam, ki znajo le samo enega. Lohkej bote si vi
ino vaši otroci po sveti pomagali, ako slovenje ino nemško
zastopite in govorite. Tako bote vi dobremu zvestemu hlapcu
podobni, ki je od Boga dva talenta prejel ino je z njima
dva druga pridobil. Za to ga je Gospod pohvalil ino črez
veliko postavil.
Al’ kedar se vi nemškega učite, al’ svoje otroke učite,
[na te karte⟨nikarte⟩], da bi svoj⟨e⟩ poštenje ino dobro vest za-
pravili. Veliko jih je, ki si hudobnega najprej na-
učijo, namreč po nemško kleti ino pa grdo marnvati. Od
vsake take besede bo enkrat na sodbi odgovor.
Drugi slovenji stareši na gorn⟨je⟩m Koroškem dajo svoje
otroke na Nemško med lutrane ino ne porajtajo, da otroci,
mladi fantje ino dekleta, pri takih le prepogosto pravo vero
zgubijo ino zapravijo dobro vest. Veliko mladenčov se na
Nemškem navadi slabo živeti, predobro piti ino jesti; veliko
jih svojo nedolžnost zgubi. Oh, to je slaba šola, v kateri se
za nemški jezik nedolžnost, poštenost ino večkrat clo prava
kršč⟨anska⟩ vera da. “Kaj pomaga človeku, naj ves svet
pridobi, naj bi vse angelske jezike govoril, ako
prave krš⟨čanske⟩ ljubezni nima in svojo dušo zgu-
bi. – Skrbite, pošteni Slovenci, svojim otrokom za
nemško besedo; al’ skrbite jim tudi za poštene ljudi, za
pošteno kršč⟨ansko⟩ hišo, v katero jih daste.
4. Prizadevajmo si, vsaki po svojem stani, po-
šteno ino prav po krščansko živeti, kakor so naši
prejniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega
usmilenega srca; radi so potrebnim pomagali ino sose-
dom dobro storili. Tako še tudi zdaj po nekterih krajah drugi
za drugega tako skrbijo, da med njimi nobenega ubožca
ni. Noben ne pogori, da bi mu vsi ne pomogli. Slovenci so
bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marl⟨j⟩ivo obde-
lovali ino živino lepo redili; krivico komu storiti jih je bilo
strah. Rajši so sami krivico trpeli. – Pokažimo tudi mi, da
smo poštenih očetov pošteni sini, da naši nemški so-
sedi lažejo, ki nas Slovence dolžijo, da smo zaviti. – Slovenci
so od nekdaj radi Bogu služili ino so bili dobri krist-
jani; – tudi mi ne pozabimo svojga Boga in tudi on nas
ne bo zapustil. “Vsi jeziki naj spoznajo, da je Go-
spod Jezus Kristus v veličastvi Boga Očeta.Fil. 2,11.
Tako bomo mi dobri otroci Očeta nebeškega;
bratje ino sestre Jezusa Kristusa, tempelj sv. Duha, ki bo
pri nas vsakem prebival ino nam svoje nebeške dare delil.
To je vsakemu rodu največja hvala ino čast.
Sklepanje
Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje! Dve reči med
nami moje srce največ žalostit⟨a⟩. Prva žalost moja je, da
nas neki Nemci, naši sosedi dostibart zaničujejo. Oh,
zadržimo se tak, da bomo vse časti ino hvale vredni
pred Bogom ino pred ljudmi; tako bomo gorečo voglje
na glavo svojih nasprotnikov nakladali in ne bojo imeli kaj
zoper nas slabega govoriti naši sovražniki.
Druga žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada
Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino
še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki
ogovorim. O ⟨ni⟩karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte
svoj jezik. Za čast svojega jezika vsak pošten mož bolj skrbi
kakor pošten ženin za čast ino poštenje svoje neveste. Pred
Bogom ni nobenega razločka med Nemcam ali Sloven-
cam; vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. – Kakor
se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno
tak naj v vseh jezikih se Bog hvali ino časti, v lepi slogi,
zastopnosti ino kršč⟨anski⟩ ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh
vse narode ino jezike v svojo sveto Cerkev poklical, ra-
vno tak bo tudi enkrat vse svoje zveste služabnike v svojem
[učenim⟨večnem⟩] kraljestvi združil. –
Tamkaj bomo, kakor sv. Janez govori, iz
vseh narodov ino jezikov, ki jih noben šteti ne
more, pred tronom božjem stali ino pred Jagnetom
novo pesem peli: “Hvalo našemu Bogu ino Jagnetu,
ki je nas skoz svojo kri iz vseh narodov, jezi-
kov in l⟨j⟩udstuv prikupil.”Skriv. raz. 7⟨,9–14⟩ Oh, ⟨da bi⟩
tudi nas Slovencov, kakor nas je na zeml⟨j⟩i med vsemi
našmi sosedmi največi število, tudi največ tam pri
Očetu nebeškemu bilo! Amen.
Slomšek.
33 , 34 , 35 , 36 , 37 , 38 , 39 , 40 , 41 , 42 , 43 , 44 , 45 , 46 , 47 , 48 , 49 , 50 , 50a , 51 , 52 , 53 , 54
Anton Martin Slomšek
TRI PRIDIGE O JEZIKU
Elektronska znanstvenokritična izdaja
Jože Faganel (uredništvo, diplomatični in kritični prepis)
Matija Ogrin (uredništvo, opombe, redakcija zapisa TEI)
Tomaž Erjavec (struktura in zapis TEI)
Projekt
Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
Odsek za tehnologije znanja IJS

Predgovor k izdaji 1.6

Tri Slomškove pridige, predstavljene v tej izdaji, povezuje v celoto skupna tema jezika in govora. V prvih dveh prevladuje etična razsežnost človekove besede, v tretji, znameniti pridigi pa je izpostavljen slovenski jezik kot življenjski pogoj našega naroda, kot njegova vez s krščanskim izročilom in kot pot njegove omike.

Tri pridige o jeziku so bile prva elektronska znanstvenokritična izdaja v slovenskem prostoru; prva verzija je bila pripravljena spomladi 2004. Po treh letih je bilo vnesenih nekaj manjših popravkov in izboljšan prikaz opomb. Ekdotični metodi diplomatične in kritične predstavitve starega besedila ter njuna združitev z odprtokodno informacijsko tehnologijo, prvikrat uporabljene v tej izdaji, so odtlej zaživele v več drugih kritičnih elektronskih izdajah.

Matija Ogrin, Tomaž Erjavec
Ljubljana, na veliko noč 2007

Osnovni podatki, opredelitev značaja izbranih besedil in raziskovalni interes

Tri pridige o jeziku Antona Martina Slomška sodijo po svojem nastanku v čas od leta 1825 do 1841. Dve od izbranih treh besedil sta ohranjeni v avtorjevem rokopisu in ju hrani Mariborski škofijski arhiv s signaturama SG=@AM[B] IV-A,14 in IV-B, 130 [=118]. Prvo besedilo je pisano s črnilom na liste velikosti 16,5 cm x 21 cm, drugo pa na večje liste, in sicer 19 cm x 24,5 cm po eni strani. Isti arhiv hrani tudi strojepisno transkripcijo obeh besedil, dokončano leta 1952, aprobirano s strani strokovnih delavcev arhiva kot identično rokopisu. Rokopis tretjega besedila, ki je najbolj znano, je dokončno izgubljen, a kmalu po nastanku dvakrat natisnjen (Drobtinice 1849, Kmetijske in rokodelske novice 1849), nato večkrat delno ponovno objavljen ali citiran. Vsa tri besedila povezuje v celoto skupna tematika. Poskus klasične tiskane znanstvenokritične izdaje je publikacija z istim naslovom, izšla v Celju 2001 pri Mohorjevi družbi.

Besedila so govornikove predloge za pridiganje, formulirane v celoti kot dokončno besedilo, a namenjene govorni izvedbi, šele sekundarno možnemu natisu, torej literarnozvrstno verski govor, točneje pridiga oziroma t.i. retorska proza.

Po svojem značaju so besedila na eni strani literarno- in kulturnozgodovinski vir za 1. polovico 19. stoletja, torej za Prešernov čas. Na drugi strani so besedila dokument ustaljenosti pravopisno-jezikovnega standarda 1. pol. 19. stol. v osebni rabi takratnega izobraženca. Tretje besedilo je v primerjavi s pravopisno-jezikovnimi značilnostmi prvih dveh zanimiv vir za proučevanje razlik med pisnim standardom za osebno rabo (pisna predloga za govorni nastop) in za tiskano objavo, čeprav je ohranjen le v natisnjeni različici. Zastavlja se vprašanje t.i. samolekture ali posega druge osebe in motivov zanjo. Seveda so besedila tudi zanimiv vir za teološke discipline, kakršne so pastoralna teologija, zgodovina homiletike in retorike. Tako vsestranski vir je treba prezentirati na tak način, da omogoča študij za vsako od možnih raziskovalnih disciplin.

Tekstnokritična priprava besedila

Fotograf Marjan Smerke je v prostorih mariborskega Škofijskega arhiva na barvni diafilm v dimenzijah 6x7 cm posnel vse strani rokopisa, pri čemer je bil en list na dnu tako poškodovan, da je bil uničen tudi del besedila. Ti diapozitivi so bili digitalizirani in uporabljeni za faksimile.

Strojepisno transkripcijo obeh pridig sta ocenila po natančni primerjavi z rokopisom Fanika Krajnc-Vrečko in Edvard Vrečko in odstranila pomanjkljivosti. Transkripcija kljub odpravi pomanjkljivosti ni imela značaja ne diplomatičnega ne kritičnega prepisa. Zato je bila uporabljena le kot delovni pripomoček.

Diplomatični prepis (J. Faganel) obeh pridig je tipografski ustreznik rokopisa z vsemi nedoslednostmi, napakami, avtorjevimi popravki in dopolnitvami vred. Ohranja možnost branja tudi prečrtanih delov besedila. Vključeno je tudi podčrtavanje posameznih delov besedila ne glede na to, da obstaja možnost, da gre za beležke ob učenju besedila za retorični nastop.

Kritični prepis (J. Faganel) je tekstnokritična interpretacija obeh besedil, ki upošteva sedem posebej opredeljenih načel (Prim.: A. M. Slomšek, Tri pridige o jeziku, Celje 2001, str. 84-85):

Za izgubljeni rokopis tretje pridige je bil v funkciji t.i. diplomatičnega prepisa izbran skenogram prve objave v Drobtinicah 1849; ta je bila s tekstnokritičnega gledišča zanesljivo, vsaj kar zadeva zamenjavo bohoričice z gajico, že sočasna besedilna interpretacija.

Med delom za elektronsko predstavitev so bile opravljene dodatne izboljšave diplomatičnih in kritičnih prepisov (M. Ogrin, J. Faganel).

Izvirnim besedilom so dodani uredniški naslovi, uvodna pojasnila (J. Faganel) in opombe (M. Ogrin). Reference na biblijska besedila, ki jih je Slomšek pisal na rob pridig, so bile preverjene; napačne so bile popravljene, manjkajoče pa domeščene z ustreznimi. Vse reference na Sveto pismo so bile opremljene z interaktivnimi kazalkami na strani Slovenske svetopisemske družbe www.Biblija.net s slovenskimi bibličnimi besedili.

Tekstnokritična priprava gradiva je upoštevala najširši vidik uporabe gradiva za potrebe različnih strok, zato je bila temeljna skrb posvečena temu, da se nobena od prvin rokopisa vsaj v eni od interpretacij (faksimile, diplomatični prepis, kritični prepis) ne izgubi ali zabriše oziroma jo je moč prepoznati ali rekonstruirati, ne da bi bilo potrebno ponovno pregledovanje rokopisa.

Table of contents

1. I.
Za krščansko govorjenje

1.1. Diplomatični prepis

1.2. Kritični prepis

1.3. Vzporedni prikaz

2. II.
Jezik je vir dobrega in zla

2.1. Diplomatični prepis

2.2. Kritični prepis

2.3. Vzporedni prikaz

3. III.
Svoj jezik je treba spoštovati

3.1. Kritični prepis

Appendix A Bibliografija

  1. KOVAČIČ – Fran Kovačič: Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski. Družba sv. Mohorja, Celje, I. 1934, II. 1935.
  2. KRAMBERGER – Franc Kramberger: Anton Martin Slomšek. Inventarji 5, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 1993.
  3. KUMER – Zmaga Kumer: Ljudska glasbila in godci na Slovenskem. Slovenska matica, Ljubljana, 1983.
  4. PLETERŠNIK – Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar. Založilo knezoškofijstvo, Ljubljana 1894, 1895.
  5. SMOLIK – Leto svetnikov II, ur. Marjan Smolik, Mohorjeva družba, Celje, 2000.
Notes
1
*) Pridiga, povedana v Možburzi na Koroškem binkoštni pone-
2
delek 1838
3
*) Tako nerodno delajo Slovenci, kteri za nemško mejo
4
prebivajo; vsakih petred let se nekolko hiš ponem-
5
šči. – Še malopridnej ravnajo mestlani ino tržani
6
v sredi med Slovencami; otrokom slovenskega učiti se
7
ne najo, ino odraščeni otroci stariše kolnejo, kedar
8
se odraščeni morjo slovenščine s težavo učiti, ktire bi se
9
bili otroci igraje lehko privadli.
Notes
1.
1825. XIII. – Slomšek je svoje pridige številčil z rimskimi številkami. Gre torej za njegovo trinajsto pridigo (dejansko štirinajsto, prim. KRAMBERGER, str. 17); s pridigami je nastopal že vse od l. 1823, ko je bil še bogoslovec.
2.
Slomšek je bil 27. avgusta 1825 imenovan za kaplana na Bizeljskem, po tedanjem poimenovanju Sv. Lovrenc v Krajini. Pridigal je že pred tem, to besedilo pa je Slomškova prva pridiga v njegovi prvi duhovniški službi. Kot kaplan je z njo nastopil 8. septembra 1925 (Kovačič I, str. 49), natanko leto dni po svojem mašniškem posvečenju. Slomšek si je ob tej pomembni prelomnici izbral za osrednjo misel isti stavek iz evangelija po Luku (»prijatelj, pomakni se više,« 14,10), na katerem je zasnoval župnik v Olimju Jakob Prašnikar, Slomškov dobrotnik in duhovni oče, svojo pridigo ob Slomškovi novi maši (24. sept. 1824), tedaj prav tako na 16. nedeljo po binkoštih. Prašnikar je povezal ta stavek z dostojanstvom duhovniškega poklica. Slomšek pa ga je v svoji prvi kaplanski pridigi uporabil tako, da je farane pozval k vestnemu krščanskemu življenju. Bizeljska fara je tedaj veljala za eno težavnejših in bolj razpuščenih; Slomškovo imenovanje na to mesto je pomenilo preizkušnjo, a tudi zaupanje škofije. Zato je Slomšek ob tem prvem srečanju spomnil vernike tako na svoje kakor na njihove dolžnosti pred Bogom. Slomšek v pridigah pogosto navaja Sveto pismo, vendar po običaju svojega časa, ko so duhovniki veliko Svetega pisma znali na pamet, ne navaja točnih mest, temveč citira po spominu – še zlasti, ker besedilo pridig ni bilo javno, marveč le zasebna pisna predloga za pridiganje. Slomšek je biblične odlomke pogosto svobodno preoblikoval, jih po več združil v enega, smiselno povzel ipd. Zdi se, da pri večini bibličnih navedkov zajema iz vulgate in jih sam sproti pove po slovensko; za nekatera mesta pa se zdi, da prihajajo iz Japljevega prevoda, vendar tudi teh ni navajal dobesedno, ampak po spominu.
3.
celega sveta Vižar – Vodnik, iz vižati: PLETERŠNIK: voditi, ravnati.
4.
Izreke in misli cerkvenih učiteljev ter raznih svetnikov je Slomšek utegnil črpati iz različnih (tematsko urejenih) homiletičnih priročnikov. Še bolj pa velja upoštevati, da je bil Slomšek že v prvem letniku bogoslovja knjižničar. Ta podatek je uredniku posredoval mariborski škof dr. Franc Kramberger: "Kot knjižničar je vsa leta teološkega študija v Celovcu preučeval spise cerkvenih očetov. Vestno si je izpisoval citate, primere, izreke, rimane nauke in jih pozneje uporabljal v pridigah. Ti izpisi so se ohranili pod naslovom 'Selecta Patrum loca – izbrani govori ss. očakov'. Obsegajo tri zvezke. Drugi in tretji zvezčič sta pisana v treh kolonah. V prvi je izvirno besedilo v latinščini ali grščini, v drugi je dobesedni prevod, v tretji pa je Slomšek prevedenemu citatu dal obliko verza ali pregovora, da si je laže sam zapomnil, pa tudi ljudje, ki so poslušali njegove pridige." V pismu dne 22. 10. 2004.
5.
Slomšek verjetno misli na odlomke o prvenstvu ljubezni do Boga pred ljubeznijo do ljudi (Mt 10,37–39; Mt 19,29; Lk 18,29–30; Mr 10,28–30) in jih po svoje preoblikuje.
6.
kolko potijo – pútijo ali pótijo: napotujejo, svetujejo, usmerjajo. PLETERŠNIK: »pótiti: 1) potiti koga, jemandem den Weg Weisen, Cig.; – Weisungen geben, anleiten, belehren, C.; unterrichten, unterweisen, ogr.-C.; jaz sem ga dobro potil, ali ni me slušal, Koborid–Erj. (Torb.).« Pri Pleteršniku se dolgi ozki o v 'potiti' »tako izgovarja, da je pred ozkim o slišati nekak slab u.« Zato ga je verjetno Slomšek zapisal kot u.
7.
Slomšek je sestavil ta navedek iz dveh vrstic pisma apostola Pavla Hebrejcem: »Poslušajte svoje voditelje in jih ubogajte. Oni namreč bedijo nad vašimi dušami kot tisti, ki bodo dajali odgovor,« (13,17) in »Bog miru, ki je od mrtvih privedel našega Gospoda Jezusa, ki je po krvi večne zaveze véliki pastir ovac …« (13,20).
8.
Ker je navajal po spominu, je Slomšek kot vir pomotoma navedel evangelista Mateja, dejansko pa gre za evangelij po Janezu 10,11.
9.
To mesto je značilen primer, kako je Slomšek sestavil tri odlomke iz različnih besedil Svetega pisma (Mt 10,24, Jan 15,20, Mt 5,12 ali Lk 6,23) in jih smiselno strnil v en sam navedek.
10.
Vrstica ni iz pisma sv. Pavla Korinčanom, ampak iz pisma Filipljanom – 4,13.
11.
Tudi tu Slomšek navaja po spominu: ta vrstica ne izvira iz Matejevega, marveč iz Lukovega evangelija – 10,16.
12.
Ne gre za pismo Korinčanom, ampak za evangelij po Mateju – 13,13–16.
13.
Slomšek je imel pri tem morda v mislih tudi slab zgled, ki ga je faranom dajal tedanji bizeljski župnik Ludovik Batistik, zato je uporabil Jezusove besede o farizejih »Vse torej, kar vam porečejo, storite in ubogajte, po njih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo« iz Matejevega evangelija (23,3); – ker je poudarjal odgovornost kristjana zase, je te besede povezal z vrstico »Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi« iz pisma apostola Pavla Rimljanom (14,12) in obe misli strnil v jedrnat stavek.
14.
Prvi del navedka ni iz pisma apostola Pavla Korinčanom, ampak Galačanom (Ko bi še ljudem hotel ugajati, bi ne bil Kristusov služabnik. Gal 1,10), drugega pa je Slomšek po spominu dodal iz Apostolskih del (»Boga je treba bolj poslušati ko ljudi,« 5,29).
15.
Slomšek se sklicuje na znameniti odlomek iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (13,1–13): »Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne dá razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša …«
16.
Ni bilo mogoče dognati, na katero vrstico 1. Janezovega pisma se Slomšek tu sklicuje, sa je ta navedek prepoznaven, a zelo svobodno preoblikovan povzetek ali parafraza daljšega odlomka, verjetno 1 Jan 3,7 – 5,5.
17.
Slomšek je svobodno preoblikoval znani verz iz 42. psalma: »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, / tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog,« (Ps 42,2), sam pa je dodal zadnji del (to je beseda božja žalostnemu srcu).
18.
Slomšek tu preoblikuje in združi dve mesti iz Mateja – 3,2 in 3,10; morda tudi po Lk 3,8–9.
19.
Slomšek je pridigo napisal l. 1829 kot deseto pridigo v tem letu – odtod X v zgornjem desnem kotu (prim. KRAMBERGER, str. 24 ) – in jo ponovil dvanajst let pozneje, 1841. Očitno je pridigo napisal za god sv. Janeza Nepomuka, ki se je tudi v njegovem času praznoval 16. maja, govoril pa jo je v neki cerkvi, ki je bila temu svetniku posvečena – glej vrstico 40 – ali pa je bil v njej vsaj stranski oltar sv. Janeza Nepomuka. To je bila najverjetneje podružnična cerkev sv. Florjana v Vojniku, ki ima stransko kapelo, posvečeno svetemu Janezu Nepomuku. V Vojniku je kot kaplan deloval Slomškov prijatelj Jakob Strašek; ta je v mesecu maju zbolel in Slomškov dnevnik iz tega časa izpričuje, da je hodil iz Nove cerkve, kjer je Slomšek tedaj služboval, Straška nadomeščat ob nedeljah in praznikih v Vojnik (prim. KOVAČIČ I, str. 63). Ni tudi izključeno, da je Slomšek pridigo pripravil za farno žegnanje katere od cerkva, posvečenih temu svetniku, denimo podružnice sv. Janeza Nepomuka na Volčjem v sedanji župniji Sromlje. Glede na Straškovo bolezen v maju 1829 pa je najverjetnejša prva možnost. Glede biblijskih referenc velja enako kakor pri prejšnji pridigi: Slomšek navaja večinoma po spominu, svetopisemskim stavkom ohrani bistveno pomensko jedro, po obliki pa jih svobodno preoblikuje, združuje in povzema. Nekatere natančne biblijske reference v tej pridigi pa kažejo na dinamično razmerje med Slomškovo rabo vulgate in Japljevega prevoda, ki se je razvijalo k pogostejši rabi slovenskega prevoda.
20.
Slomšek je tokrat natančno navedel biblični vir – Sirah 51,30; ta navedba je točna za vulgato in Japljev prevod Svetega pisma, Dalmatin in novejši prevodi pa to vrstico številčijo z 22. Točna navedba dopušča sklepanje, da je Slomšek navajal neposredno po viru. Vulgata se glasi: »dedit enim mihi Dominus linguam mercedem meam et in ipsa laudabo eum,« Japljev prevod pa takole: »Goſpód je meni sa moje plazhílu jesik dál, s' tim bóm njega hvalil.« Možna sta oba vira, a po vsem videzu je Slomšek vrstico sam prevedel iz vulgate (in ipsa – s tajistim).
21.
Ta navedek iz psalma 15 (po vulgati 14) je Slomšek vnesel v pridigo takole: prvotno, leta 1829, je imela pridiga le prvi moto (iz Sirahove knjige) in ko je pridigo pisal, je tik pred Sklepom (vrstice 342–346) prvič zapisal ta navedek iz psalma. Ko je čez dvanajst let pridigo ponovil – leta 1841, ko je bil nadžupnik v Vuzenici – je šele pripisal isti citat iz psalma 15 (14) na začetek pridige in ga vrinil na njen desni rob kot drugi moto. Kasnejši nastanek tega pripisa dokazuje dejstvo, da je bilo zanj uporabljeno pisalo z debelejšo konico, isto, s katerim je zapisana letnica 1841; tudi Slomškova pisava je po dvanajstih letih že drugačna. Če oba navedka iz psalma 14 primerjamo, se pokažejo razlike; in ker sta oba opremljena z natančno navedbo, je verjetno, da potekata iz različnih virov. Prvotni navedek pred Sklepom pridige je Slomšek prevedel iz vulgate, kar dokazuje zlasti njegov prevod druge vrstice psalma: »qui ingreditur sine macula et operatur iustitiam« – »Kdor bode noter šel brez vsega madeža ino pravično dela«. Ko je leta 1841 te vrstice psalma 14 pripisal na začetek pridige ob desni rob lista, pa je neposredno uporabil Japljev prevod. Prehod od ustaljene uporabe vulgate ter sprotnega prevajanja iz nje k Japljevemu prevodu je posledica Slomškove zavesti o pomembnosti Svetega pisma v slovenskem jeziku. Ta zavest je prišla pri Slomšku prav v vuzeniškem obdobju do najvišje stopnje s tem, da je sprožil pobudo za nov prevod Svetega pisma, ki ga je začel pripravljati benediktinec p. Placid Jernej Javornik (prvi zvezek izšel l. 1847); del teh prevodov je pozneje izšel kot t.i. Wolfov prevod Svetega pisma (1856–1859).
22.
Tudi primerjava tega navedka z Japljevim prevodom Svetega pisma potrjuje, da je Slomšek leta 1829 še uporabljal vulgato in sam slovenil iz nje.
23.
potoki terji hudobije – Po mnenju Marka Snoja je terje pri Slomšku in drugih starejših avtorjih (denimo pri Janezu Svetokriškem) treba preprosto brati kot trije z dolgim padajočim naglasom na –e, tako kot je to še danes v dialektih. Izvorno trijé se je po slovenski moderni vokalni redukciji reduciralo v trjé, to pa se po takratni pravopisni praksi piše kot terje. To se zdi bolj verjetno kot analogija po peteri, saj le-ti števniki v stranskih sklonih nimajo –rj–.
24.
Navedbi vira sta točni, Slomškov prevod povzema vulgato.
25.
Besedilo uničeno. – Odlomek, ki se tu začenja, povzema dve vrstici iz Matejevega evangelija (18,6–7): »Gorjé svetu zaradi pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, toda gorjé človeku, po katerem pohujšanje pride!« Slomšek je najprej navedel vrstico 7, nato pa dodal vrstico 6: »Kdor pa katerega teh malih, ki vame verujejo, pohujša, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja.«
26.
črv hude vesti ne bode umrl – Navedeni Slomškov stavek je svobodna parafraza evangelija po Marku (9,47–48): »In ako te tvoje oko pohujšuje, ga izderi; bolje je zate, da prideš z enim očesom v božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v pekel, kjer njih črv ne umrje in ogenj ne ugasne.«
27.
Tudi ta vrstica je bila vrinjena med besedilo, ko je bila pridiga že napisana, vendar ni gotovo, kdaj. Navedek je vzet iz Sirahove knjige – 25,8.
28.
V teh vrsticah prihaja do izraza Slomškova občutljivost za transcendentno funkcijo jezika: le z jezikom in prek jezika lahko človek doživlja metafizična občutja ter spoznanja, ki mu odpirajo transcendentni svet vere in razodetja. Na to osnovo je Slomšek pozneje postavil utemeljitev slovenske jezikovne in kulturne individualnosti, kar je razvil zlasti v pridigi Dolžnost svoj jezik spoštovati.
29.
V novejši hagiografiji umeščajo rojstvo sv. Janeza Nepomuka med 1340 in 1350 v mesto Pomuk blizu Plzna.
30.
Nejasno mesto: zadnja beseda vrstice v izvirniku ni berljiva; po smislu je malo verjetno, da bi tu stal »berač«; tudi ni razloga, da bi Slomšek besedo »berač« zapisal z veliko začetnico.
31.
545 letov – Slomšek je namesto 445 pomotoma zapisal 545. V 15. stoletju se je razširila zmotna datacija, ki je smrt sv. Janeza Nepomuka pomaknila z dejanskega l. 1393 deset let nazaj – na 1383, hkrati pa se je okrepila legenda o tem svetniku kot mučencu zaradi spovedne molčečnosti, čeprav starejši češki viri izpred 15. stoletja dokazujejo, da je bil sv. Janez Nepomuk mučen in umorjen, ker je branil pravice Cerkve pred nasiljem kralja Venčeslava nad češko Cerkvijo. Slomšek je po vsem videzu razpolagal z življenjepisom svetnika, ki je kot letnico smrti navajal 1383. – ino še kaže njegov frišni jezik – Leta 1725 so grob sv. Janeza Nepomuka uradno odprli in našli svetnikove kosti in nestrohnjen jezik – prim. SMOLIK.
32.
To mesto je komentirano že v opombi 3. Ta navedek iz psalma 15 (po vulgati 14) je Slomšek vnesel v pridigo takole: prvotno, leta 1829, je imela pridiga le prvi moto (iz Sirahove knjige) in ko je pridigo pisal, je tik pred Sklepom (vrstice 342–346) prvič zapisal ta navedek iz psalma. Ko je čez dvanajst let pridigo ponovil – leta 1841, ko je bil nadžupnik v Vuzenici – je šele pripisal isti citat iz psalma 15 (14) na začetek pridige in ga vrinil na njen desni rob kot drugi moto. Kasnejši nastanek tega pripisa dokazuje dejstvo, da je bilo zanj uporabljeno pisalo z debelejšo konico, isto, s katerim je zapisana letnica 1841; tudi Slomškova pisava je po dvanajstih letih že drugačna. Če oba navedka iz psalma 14 primerjamo, se pokažejo razlike; in ker sta oba opremljena z natančno navedbo, je verjetno, da potekata iz različnih virov. Prvotni navedek pred Sklepom pridige je Slomšek prevedel iz vulgate, kar dokazuje zlasti njegov prevod druge vrstice psalma: »qui ingreditur sine macula et operatur iustitiam« – »Kdor bode noter šel brez vsega madeža ino pravično dela«. Ko je leta 1841 te vrstice psalma 14 pripisal na začetek pridige ob desni rob lista, pa je neposredno uporabil Japljev prevod. Prehod od ustaljene uporabe vulgate ter sprotnega prevajanja iz nje k Japljevemu prevodu je posledica Slomškove zavesti o pomembnosti Svetega pisma v slovenskem jeziku. Ta zavest je prišla pri Slomšku prav v vuzeniškem obdobju do najvišje stopnje s tem, da je sprožil pobudo za nov prevod Svetega pisma, ki ga je začel pripravljati benediktinec p. Placid Jernej Javornik (prvi zvezek izšel l. 1847); del teh prevodov je pozneje izšel kot t.i. Wolfov prevod Svetega pisma (1856–1859).
33.
Najbolj znana in kulturnozgodovinsko pomembna Slomškova pridiga je nastala v obdobju, ko je bil Slomšek spiritual v celovškem bogoslovju (1829–1838) in je živo občutil raznarodovalni pritisk germanizacije na Koroškem in zgornjem Štajerskem. V tem času je večkrat obiskoval prijatelja Urbana Jarnika, župnika v Blatogradu (Moosburg) pri Celovcu. Na enem teh obiskov je imel to pridigo, prvič objavljeno v Drobtinicah l. 1849 z naslovom Dolžnost svoj jezik spoštovati; rokopis velja za izgubljen. Opomba pod črto navaja kot nastanek pridige binkoštni ponedeljek 1838. (ES navaja drugačno datacijo: 28. maj 1834. Vendar je bil po koledarju v tedanjem Rimskem misalu binkoštni ponedeljek l. 1834 na 19. maj; vir za letnico 1934 doslej ni znan.) Urban Jarnik je s svojim delom vneto udejanjal prerodne ideje svojega časa: zbiral je etnološko gradivo o Slovencih na Koroškem, napisal več rokopisnih slovarjev, zlasti pa je pomembna njegova določitev tedanjega slovenskega etničnega ozemlja in slovensko–nemške jezikovne meje, ki se je z germanizacijo postopoma premikala prek slovenskega ozemlja. Slomškovo delo in nazori o pomembnosti slovenskega jezika so se z Jarnikovim delovanjem docela ujemali, zato ni naključje, da je Slomšek nastopil s to pridigo prav v Blatogradu, Jarnikovi župniji.
34.
Slomškov navedek je svoboden povzetek odlomka iz Apd 10, 44–46, prirejen verjetno po vulgati.
35.
postojna – orel
36.
ki na paši na svojo stranščico piska – Pleteršnik prevaja stranščíco kot Querflötte – prečna flavta. Raziskovalci slovenskih ljudskih glasbil so prečno flavto ali strančico odkrili le na Štajerskem in v Prekmurju. Drugače kot haloška žvegla, ki je umetelen izdelek z obrtniško tradicijo, je strančica narejena doma: »Doma narejeni prečni flavti pravijo v Prekmurju stránjščica, Caf je zapisal na Štajerskem izraz stranščíca, Pleteršnik navaja s Štajerskega postraníco in postránko. […] Prekmurska strančica, ki smo jo dobili iz Žižkov, je 435 mm dolga, narejena iz zobovca (=bezga), oglajena od zunaj in znotraj očiščena stržena. Zgoraj ima eno večjo luknjico, od polovice navzdol pa šest manjših. Luknjice so lahko užgane ali izvrtane s posebnim nožičem oz. izbrušenim šilom. Na take strančice so si fantiči piskali doma in zlasti na paši. O izdelavi štajerskih strančic nimamo posebnih podatkov, verjetno pa so bile narejene na enak način.« KUMER, str. 104.
37.
Ves uvodni odlomek 6–18 je s preprostimi primeri in v nazorni ljudski govorici izražen zelo star teološki topos: češčenje in slava, ki ju daje Bogu vse njegovo stvarstvo, celoten kozmos. Prvi začetki te misli segajo daleč v Staro zavezo k preroku Izaiju (6,3), ki je zapisal, kar so v njegovem videnju vzklikali serafi: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« V dodatku k Danijelovi knjigi je hvalnica božji slavi razločno razvita v odlomku o treh mladeničih v ognjeni peči (Dan D, 3). Ta topos je nato obširno razvila patristika in pozneje srednjeveška teologija, s čimer se je Slomšek lahko seznanil že v času teološkega študija: vsako bitje na svoj način, v mejah svoje narave in biti, odraža popolnost neskončnega Boga.
38.
Svetopisemska zgodba o babilonskem stolpu je zapisana v 1. Mojzesovi knjigi – 11,1–9.
39.
Slomšek se tu opira na stavek sv. Pavla iz pisma Filipljanom (2,11): »da vsak jezik prizna v slavo Boga Očeta, da je Jezus Kristus Gospod.«
40.
Slomšek je tu preoblikoval in v lasten klen izraz strnil dve mesti iz Apostolskih del (2, 1–4 in 10,46).
41.
v enem jeziki marnvali – PLETERŠNIK: marnováti in marnjeváti – govoriti, pogovarjati se – po Megišarju, Jarniku, Murku, Janežiču, Trubarju, Slomšku.
42.
s hvaležnim srcom štimá – Prim. pomene, ki jih navaja PLETERŠNIK po gradivu Krelja, Murka, Janežiča in Valjavca: štimáti – meniti, ceniti, spoštovati.
43.
terji jeziki – Po mnenju Marka Snoja je terje pri Slomšku in drugih starejših avtorjih (denimo pri Janezu Svetokriškem) treba preprosto brati kot trije z dolgim padajočim naglasom na –e, tako kot je to še danes v dialektih. Izvorno trijé se je po slovenski moderni vokalni redukciji reduciralo v trjé, to pa se po takratni pravopisni praksi piše kot terje. To se zdi bolj verjetno kot analogija po peteri, saj le-ti števniki v stranskih sklonih nimajo –rj–.
44.
bom vam drugič povedal – v drugem delu pridige, t.j. v vrsticah 175–300; formulacija je verjetno nastala kot pomota urednika prve objave.
45.
proti večeru – proti zahodu; proti jutru – proti vzhodu; v polnočne kraje – v severne.
46.
zarodnikom – prednikom, začetnikom rodu; PLETERŠNIK je na podlagi Cigaletovega gradiva sprejel za izraz zaródnik pomen der Stammvater – praoče, začetnik rodu.
47.
sv. Modest, prvi škof gosposveški, kteri še v tej stari imenitnej cerkvi počiva – v cerkvi Gospe Svete pri Celovcu.
48.
Človeški jezik je talent – Slomšek se v svoji teološki utemeljitvi upravičenosti slovenskega jezika kot materinščine opre na priliko o talentih iz Matejevega evangelija (25,14–30; podoben smisel ima prilika o desetih minah iz Lukovega evangelija 19,11–27). v. 159, 163: enbart, prvobart – Enkrat, prvikrat. v. 155–171: Eden najbolj znanih in kulturnozgodovinsko najpomembnejših odlomkov iz Slomškovega opusa. Njegova utemeljitev slovenske jezikovne in narodne individualnosti je najprej teološka – kot taka verjetno prva v slovenski zgodovini. Materinščina ima transcendenten temelj in funkcijo, saj omogoča posamezniku metafizična spoznanja in verovanja o razodetih Božjih resnicah. Teološka utemeljitev je proti koncu povzeta in vključena v antropološko utemeljitev v najširšem smislu: Slomšek v prvi osebi pove, da je celotno človekovo bivanje vpeto med »prvo« in »poslednjo« besedo – kar lahko razumemo kot človeško eksistenco, ki biva, govori, misli in sama sebe dojema v – slovenskem jeziku. Slovenski materni jezik je zato – povedano s sodobno govorico – eksistencial: je način bivanja Slovencev. V tem pogledu Slomšek kaže zanimivo občutljivost za notranjo vez ali celo istovetnost med (religioznim) življenjem posameznika in jezikovnim izražanjem.
49.
marn – marenj: govorica, govor, pogovor; tako PLETERŠNIK po gradivu Janežiča, Murka, Cigaleta.
50.
Spoštovanje in ohranjanje materinščine umešča Slomšek znotraj človekove moralne obveznosti, da spoštuje svoje starše, in s tem celoten odnos do materinščine postavlja pod oblast četrte božje zapovedi o dolžnem spoštovanju do staršev – prim. 2 Mz 20,1–17.
50a.
pet red – petred: petdeset, tako PLETERŠNIK, red: 8. pomen, po gradivu Gutsmanna Miklošiča.
51.
Slomšek opozarja, da neposreden raznarodovalni pritisk na koroške in štajerske Slovence ni prihajal le od Nemcev, ampak vsaj toliko tudi od ponemčenih Slovencev. V tem je mogoče videti empirično potrditev poznejših psiholoških razlag nasilne asimilacije kot potlačitve nečesa sebstvenega, kar pri nasilno asimiliranem posamezniku povzroča odklonilen odnos do tistih, ki te lastnosti niso potlačili in se niso asimilirali.
52.
Slomšek svobodno navaja in poveže dva svetopisemska odlomka: »Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« iz Evangelija po Mateju (Mt 16,26; podobno tudi Mr 8,36 in Lk 9,25) in začetek odlomka o ljubezni iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 13,1–13).
53.
zaviti – PLETERŠNIK: zahrbtni – po rabi pri Dalmatinu in Cigaletu.
54.
Verjetno je Slomšek v rokopisu pravilno navedel poglavje in prvo vrstico navedka (7,9) iz Razodetja apostola Janeza, a je v tisku nastala napaka (7–9). Vsekakor pa je navajal svobodno in v svoj stavek povzel skoraj ves odlomek Raz 7,9–14.
Anton Martin SlomšekJože FaganelMatija OgrinTomaž Erjavec. Date: 1970-01-01